Omemba: Sebastjan Kristovič

»Starši mislijo, da se ta lokacija posreduje samo na njihov telefon, pa to ne drži, to potuje prek strežnikov proizvajalca. Izkazalo se je, da so ti strežniki zelo slabo zaščiteni in da se vdori dejansko konstantno dogajajo.«

»Zadevo bom preiskal, in če je res tako, bo strogo prepovedana uporaba pametnih ur popolnoma jasna v vzgojnem načrtu. Ker vstop v razred ni dovoljen nikomur, razen učitelju in učencem.«

»Dokler mi vi tega niste povedali, jaz tega nisem vedel, sam pametne ure ne uporabljam, in ne, tega nisem vedel.«

»Otrok ne more več razviti odnosa s sabo, svoje identitete, avtonomije, ker je tukaj ves čas starš, ki ga nadzira. To pomeni, da staršu z otrokom ni uspelo vzpostaviti odnosa zaupanja, in to je zelo nevarno. In ga tudi s pametno uro ne bo, ker odnos je stvar interakcije, pomeni videti se, čutiti se, biti čustveno na voljo.«

»Starši na napačen način mislijo, da bodo otroke kontrolirali, nadzirali. Zaradi tega so še bolj anksiozni, raztreseni, v skrbeh, in to se prenaša na otroke. Otroku je treba zaupati.«

»Poznam vedno več ljudi, ki so lastniki firm, poslovneži in ne uporabljajo več pametnih telefonov oziroma omejeno v službenem času. Sicer pa imajo telefon na tipke. Morda se še vedno ne zavedamo dovolj škodljivega vpliva digitalnih naprav na mlade.«

»V stroki že leta govorimo o digitalnem kokainu, digitalnem heroinu, ker imajo zasloni na možgane približno enak vpliv kot trda droga.«

»Ne samo da telefonov ne smejo uporabljati, ampak v šoli sploh ne bi smeli imeti telefonov.«

»Če so ene šole lahko, in to vidim, da so nekatere tako uredile, da so telefoni, če že pridejo do šole, nekje deponirani in na koncu prevzeti.«

»Lastniki velikih korporacij, ljudje, ki delajo v oddelkih, kjer razvijajo aplikacije, že vedo, zakaj ne vpisujejo svojih otrok v šole in vrtce, kjer uporabljajo zaslone.«